2006 - Mokra regata

Sušac naš tradicionalni. Zdaj je že tradicija in se niti ne sprašujeva več ali, temveč samo kdaj kreneva. Letos bi skoraj dejanova vikendica prevladala s pomembnostjo, a sva na koncu le šla v petek na zadnji trajekt, kot se spodobi. Karabajo se nama je pridružil na odojku. Tudi zjutraj je bil Nikola ključ do lučkega kapetana. Po vseh pooblastilih in dokumentih, ki sva jih pred tem dobila, nama je kapetanica pojasnila, da se ji ne ljubi startati računalnika, ker v soboto itak ne delajo, sicer pa sploh ne rabiva crew liste, ker greva na regato.

Torej ob 11. uri odrineva s Cresa preko Osorja. V Nerezinah kupiva sončna očala, ker sem svoje pozabil doma. Prenočiva na Iloviku.
Silba je že kar obvezna destinacija za kavico. Vreme naju služi, saj sva cel dan na motorju s 4,7 kn. Letos dela res lepo in niti ne kadi več. V Saliju greva zvečer do Ivane na sardele, ker sva svoje ribe pojedla že med plovbo. Skuši sta bili odlični, ostalo pa je še malo za juhico, ki je bila bolj rižota, a Dejan je dobra stranka, ne prigovarja.

Bobovišča na Braču - konoba Vala.

Jugo se počasi dviga, a greva vseeno skozi Kornatski kanal, vendar naju veter in valovi zavrnejo. Po drugi strani Žuta je malo bolje, a sva na 2. kratu in floku. BB gre krasno, brez sile in trpljenja skozi valove. Nočeva je matrati, saj ima poškodovano peto jarbola. Prenočiva za 317 kun v Hramini (do 12. m so iste cene). Jugo pojača, zato počivava po isti ceni še en dan. Vreme se končno umiri, piha blagi NW in v enem dnevu sva v Bobovištu (povprečje 5,3 kn), kjer naju na rivi Danko priveže na svojega Marinera. Vsako leto se ustavitva v Bobovišču, kjer se počutvia kot doma, lep občutek. Speče nama najino palamido.
Zjutraj je Dejan pravi Jack: morje ima 16 stopinj, on menja propelo. Nato se pol ure greje pod tušem in nato se za eno uro zavije v spalko, da se vsaj malo ogreje. Naslednje leto jo bova menjala v Mornaru, če nama bo Marko sploh še posodil BB.
V mornaru vse po starem, prijetno, lepo naju sprejmejo vsi po vrsti, posebno Miljenko in Neven.

Regata

S štartom je spet križ, ker nas ne morejo pravočasno izvleči na regatno polje. Letos je razpon dolžin impozanten; od 6,5 do 18 metrov (Big one, Lolita, Shipman, Asso...) Piha blagi NE. Po štartu že misliva, da bova imela letos vsaj eno barko za družbo, a se je posadka nekako zbrala in naju do vrat prehiti. Genovo strgava pri prvem spuščanju, ker je že čisto preperela. Krpava z dvostranskim trakom, ker pravega traka ne najdeva. Letos sva res bolj slabo pripravljena, a bo že šlo. Na koncu ne najdeva traku, ki sva ga kupila ravno v ta namen. Pri Pelegrinu se dvigne močnejši veter, zato greva na flok in letiva skozi kanal in Ždrelac, kjer je zelo močan tok v kontra smer, a je verta na srečo dovolj. Skrajšava jadro in letiva proti Sušcu ves čas več kot 5 kn.

Nebo je čudovito: na severu je jasno, nad Hvarom mavrica v zadnjem soncu, za Sušcem črno, na zahodu pa se bliska. Upava, da bo vse to potovalo proti jugu. Prognoze te dni so bile: vsi vetrovi vseh moči. Malo mi je tesno, če bi se razvila močna tramontana, ki v tem delu naredi zelo visoko morje. A vreme se obrača na mokro. Ob 22. prične deževati in pada. Jaz v kabino na navigacijo, Dejo zmrzuje na dežju. Nič se ne vidi, ker je za Sušcem vse črno. Medtem zamenjava še osvetlitev kompasa, a je lučka žal rdeča in je Dejanu slabo ob pogledu nanjo, a to prizna šele naslednji dan, da me ne bi prizadel, ker sem se trudil. Prijatelj.


Ob 1:30 sva pod svetilnikom. Enkraten občutek je poklicati svetilničarja na Sušcu. Veš, da si ga zbudil, a komaj čakaš, da se mu lahko javiš in slišiš njegov glas. To noč je bil poleg tega najlepši ženski glas z Miške, ko se je Miki javila svetilničarju. Samo to je bilo mehko, toplo in nežno v tisti mrzli in mokri noči.


Na sebi sem imel 9 plasti oblačil.
Na Sušcu ima Dejo tudi rojstni dan: ostani tak kot si, Dejan, ne menjaj običaje!!!

Dejo ima 55 let. Po obratu običajno zamenjava vloge: Dejo gre v kabino na regeneracijo, jaz za krmilo. Do Paklenjakov sem popolnoma premočen. Slabo sva navigirala to noč, zato morava okoli Vodnjaka. Potem spet zamenjava, skuhava kavo in ugotoviva, da lahko barko grejeva na plin: eno roko daš v kabino, drugo na krmilo.
Kar lepo napredujeva: Pelegrin ob 8:00, Vrata ob 11:00. Že diši po rekordu, a Splitski zaliv pokaže svoj znani obraz: če te že spusti skozi vrata, potem te pusti čakati na daške vetra z vseh smeri. Nekaj časa lutaš proti Čiovu, nekaj časa proti Braču, samo v Split ne gre. Vse imava mokro: notranjost barke in vsa oblačila. Samo v prvi kabini je suhi azil, ker sva jo pravočasno zaprla. Letos se vsake 4 ure javljamo RO, na koncu pa oni naju kličejo vsako uro za pozicijo. Samo naju še čakajo, kot vedno, a midva sva vztrajna od konca. Okoli 16. ure prideva v Split, Edo naju veselo dočaka. V Mornaru naju čakajo topli krožniki in kup mesa z omako: res so pozorni do naju.

Na razglasitvi, ki jo vodi nova ekipa omladincev pod Miljenkovim vodstvom, dobiva poseben pokal "Barkaši". To naju je trefilo. Ker smo najmanjši, uporni in dobri prijatelji, ki ne gredo narazen. Tako ga jaz razumem, zato bi moral biti samo en pokal za vse tri: za barko in za naju.
Hvala Mornarevci, zadužili ste nas. Hvala Sušac, stvorio si Barkaše, naše dublje prijateljstvo.

Vračanje v treh delih. Z Jolando do Primoštena, kjer jo išpekcija nepričakovano pokliče v Novo mesto. Izkazalo se je, da je bilo tako bolje, ker je bilo potem preveč morja in vetra za njo. Sam po burji do Nerezin, nato pa še z Dejanom in odojkom do Cresa.