2017 - Sušac brez Sušca

Najbolj nehvaležno je pisati o dogodku tri mesece kasneje. Skušam se spomniti detaljev, a so spomini precej sivi... Najbliže v spominu je pogled na Sušac, ko sva po 26 urah plovbe obrnila 2 milje pred njim in se vrnila v Split, ne da bi ga obplula. To se nama je v vseh dosedanjih regatah zgodilo prvič, saj sva vedno, tudi če nisva končala regate v regularnem času, Sušac obplula z jadri.

Letos sva se na regato ponovno odpravila z našo dobro staro Barko Barko. Marko nama jo je prijazno odstopil, ker je bila najina Barka Vela bukirana v čarterju. Barka Barka se namreč prodaja in interesent je iz Splita, zato je bila pot v Split namenjena predstavitvi barke potencialnemu kupcu, midva pa sproti narediva še regato.

Barka Barka sva prevzela v Cresu in jo na hitro spraznila, saj imajo fantje v njej vse kar smo mi pustili v njej in še vse kar so oni prinesli. Skratka, poln avto robe sva pustila v Cresu, na barki pa je še vedno bilo vse kar je potrebno za plovbo in komfort posadke.
Barka ima nova jadra in nov motor. Poleg tega ima tudi svež antifouling, zato sva zelo presenečena nad potovalno hitrostjo, ki je znašala več kot 5 vozlov. Dokler je bila v naših rokah, je bila njena  potovalna hitrost s starim motorjem največ 4,5 vozla. Zato je
tokrat pot v Split potekala zelo hitro.

Prvi  dan sva s tradicionalnim odojkom sredi noči priplula v Osor, kjer sva prenočila in zjutraj skozi preliv odplula proti jugu. Naslednja postaja je bil Žman na Dugem otoku in nato Mali Drvenik. Žman je simpatična vas, kjer pa je zelo malo prostora za barke, tako da sva vezala čisto v levi kot mandrača. 
Žman je simpatična majhna vas, dve gostilni in prijazni domačini. Mandrač ni ravno prijazen za jadrnice, saj razen pri glavi pomola, nima dovolj globine, zato pa je možno sidrati pred valobranom.

Mali Drvenik pa je na pogled žalosten otok z obalo, ki je zelo izpostavljena burji, zato imajo vse hiše ob obali 2 metra visoke zidove, kar daje obali neprijeten videz. Mandrač je za silo skrit pred vetrom, vse ostalo pa je res ena velika žalost.

Tretji dan po običaju priplujeva do Bobovišča na Braču, kjer naju Danko iz Konobe Vala  spet pričaka na pomolu. Vsako leto se oglasiva pri njem in vedno je lepo. Bobovišča so mali skriti raj, kjer ni velikih sprememb, le vsi so vsako leto malo starejši.


Barki tu vedno nadeneva regatni štih in jo pripraviva za Split. 

V Splitu tradicionalno veževa barko na Mornarev pomol. Veselo snidenje, objemi, pogovori, obvezne kave v kutiču. V Mornaru se kot običajno vse vrti okoli regat. Pripravljajo svetovno prvenstvo v Laserju, obnavljajo hangar, delajo inovacije na barkah. Letos je na regato prijavljenih skoraj rekordno število bark. Na regato gre tudi Mate Arapov z ženo, ki bosta gotovo favorita za zmago. Regatne opreme tokrat ne pregledujejo, namestijo pa vsem barkam trackerje, tako da je regata lahko zanimiva tudi za spremljevalce na obali. Prognoze vetra so zelo slabe, saj obetajo veter do največ 5 kn. 

Petek ob 12:00 start po lahnem vetru proti Čiovu, obrat proti Sustipanu, okoli boje pri obali in nato na jug. Tu je vedno ista dilema: greva pod Brač ali pod Šolto. Nama se vedno zdi najbolje držati kurs na vrata a to se skoraj nikoli ni izkazalo za dobitno kombinacijo. Na sredi Splitskega kanala ostaneva brez vetra. Vsi pod Šolto in pod Bračem ga imajo več in se nama oddaljujejo, čeprav sva v startu imela kar dobro pozicijo, se pravi da sva imela za sabo še tri ali štiri barke. 

Ko doseževa vrata, so Mate in kompanija že na južni strani Hvara. Vetra je malo, tako da napredujeva tako počasi, da naju noč ujame že na Pelegirnu. V tem delu narediva cel kup napak, menjava odločitve, kar po slabem vetru pomeni katastrofo. V vseh drugih primerih bi šla skozi Ždrelac, tokrat pa barka ni najina in še prodaja se, zato se ziheraško odločiva za zunanjo stran Vodnjakov. Skoznje si ne upava, ker so čeri, ki jih ponoči ne vidiš, pri navigaciji pa sva tradicionalista. In tako sva šla prvič po najdaljši poti proti Sušcu. Bolj ko je bila noč temna, manj je bilo vetra. 

V glavnem guncanje, hitrost med 0 in 1, ko se je dvignilo na 2 sva skoraj vriskala. In tako celo noč in celo dopoldne. Po radio vezi poslušava odstope jadrnic. Sušac gledava celo dopoldne, a nikakor se mu približiva. Ko se vsake 4 ure javljava regatnemu odboru, naju opozorijo, da morava biti do večera v Splitu, ker brez naju ne bo razglasitve rezultatov. Bolj ko računava, bolj je jasno da je 14:00 zadnja ura, ko še lahko doseževa Split do večera. In tako prižgeva motor in obrneva. Čez kako uro pokliče Jolanda: "Kam pa vidva plujeta?". Spremlja naju na trackerju in vidi da sva krenila proti Korčuli. In res, v trenutku odločitve sem videl otok, prepričan da je Hvar in naravnal avtopilot. Kaj vse lahko naredi utrujenost sva že velikokrat izkusila in meni se zgodi, da na odprtem zlahka izgubim orientacijo. 

V Split prideva ob 21 in res čakajo samo še naju. Kutič je tokrat spet nabito poln in vzdušje se vrača v stare čase, ko večer konča zgodaj zjutraj.


Naslednji dan naju obišče Šime z bratom, s katerim se zanimata za našo lepotičko. Takoj vidiva, da sta prava mornarja za našo barko. Tudi ona sta kar navdušena nad barčico, o njej pa vesta skoraj vse. Imata eno manjšo samogradnjo, ki jo nameravata prodati in zamenjati z BB. 

V nedeljo zjutraj se še enkrat dobimo, da jo Šime preizkusi tudi na morju. V torek zjutraj pa dobiva že SMS, da je BB njegova. Barka Barka si je najbolj zaslužila pravega mornarja, ki ji bo znal nuditi vso oskrbo, ona pa mu bo lahko dolgo služila in ga vodila po morju. Verjamem, da bomo na naslednjem Sušcu videli BB s Šimetom za krmilom.

Letos je regata dobila svoj FB profil. Morsko prase je objavilo kratek članek o regati.