Toliko na kratko o zgodovini.
Foto: Po dolgem času se je regate udeležil tudi znani splitski jadrar Neven Galić, skupaj z Miljenkom Nikoličem večkratni zmagovalec regate z jadrnico Izzazivač.
Praznično vzdušje je bilo tudi v kutiču Mornara, kjer so po dolgem času spet visele zastave. Veselo snidenje ljubiteljev te regate, ki so v velikem delu postali kar stalni udeleženci regate. So tudi taki, ki pridejo na regato samo enkrat (Kostelič na primer), a velika večina ostaja zvestih Sušcu.
A vreme si ni dalo nič dopovedati, da je praznik: za petek prognoza jugo u jačanju na olujno in regatni odbor je moral prvič doslej prejeti odločitev o preložitvi starta na soboto. Prav gotovo pravilna odločitev, saj so bili po poročanju zunaj Hvara valovi visoki več kot 4 metre.
V soboto je bil start ob 10. uri, tako je bil tokrat time limit podaljšan za dve uri na 34 ur. Na startu bonaca u pojačanju a se je kmalu začelo premikati, saj je začel pihati blagi NW. Z genakerjem se izpod Čiova vrneva k boji pod galebi kot predzadnja in kreneva. Pri nama mine trema šele ko obrneva bojo pod galebi, ker od tam dalje ni več publike...
Skozi vrata vedno pihne močneje a se potem stabilizira. Vetra okoli 8 kn in lepo napredujeva . Elan 333 - Trma naju obide zahodno in odvije okoli Vodnjakov, midva pa tradicionalno skozi Ždrelac z genakerjem. Ko prideva iz Ždrelca ugotoviva, da naju je Trma krepko pustila zadaj, čeprav je bila njena pot vsaj 2 milji daljša od najine, a pihal je NW njej v bok, nama pa v krmo. Prva skupina se hitro bliža Sušcu in ko pade noč vidiva njihove luči kako se vračajo mimo naju proti Visu in Paklenjakom. Vetra je vedno manj in midva skoraj stojiva, oni se pa peljejo. Noč je bila na srečo topla - najtoplejša v tem letu, a zato zelo vlažna: ko so jadra v bonacah otepala levo in desno je kar lilo z njih. Okoli Sušca je bila ponoči bonaca, zato naju je velika skupina bark skoraj počakala, a ko sva zjutraj obrnila Sušac, so nama spet ušli daleč naprej. Fino je imeti tracker, saj lahko ugotoviš kdo je kje in kako vozi, zato sva imela kar lepo družbo - vsaj virtualno. Čez dan vedno nekaj piha, zato sva se cel dan kar lepo peljala vse do Splitskih vrat. Tudi skozi je kar šlo, a potem je bila pa tombola: levo ali desno - midva pa po sredini. Na rtu Brača je stala v bonaci skupina 15 jadrnic, midva pa sva zajahala en NW dih vetra in se pripeljala naravnost mednje. Veselje, pivo, pa še eno in vsi so se razkropili na vse strani, midva pa sva proslavljala uspeh in slikala barke. Logika pravi, da moraš pod rtom Brača na vzhod, ker tam vedno nekaj pihne, ali pa pod Čiovo, kr tudi tam lahko pihne; midva pa sva še kar imela genaker in čakala, da naju bo nekaj potegnilo naravnost do Splita. In končni rezultat: vsi so končali regato razen naju, zmanjkalo nama je 1.5 milje do ciljne črte v time limitu.
Kaj reči na koncu? Nisva vozila optimalno, veliko napak v taktiki in vožnji, a tako je to. Vsako leto se nekaj naučiš a v najinih letih vsako leto delaš tudi vedno več napak. Toliko let se že voziva po morju a še vedno iščeva najkrajšo pot in ne najhitrejšo. To znanje nama manjka in ne vem če ga bova kdaj osvojila.
Mesec dni po regati je v na spletni strani Eascape izšel daljši odličen zapis Igorja Piacuna, dolgoletnega nosilca rekorda regate in štirikratnega zmagovalca, ki najlepše prikaže vzdušje regate.
P.S.: v Boboviščima žal ni več Danka
Ni komentarjev:
Objavite komentar