2023 Waitapu

Tokratni Sušac sva odpeljala z Waitapu, Elanom 350. Z Dejanom dolgo nisva govorila in ves čas premlevala dogodke okoli Vele. Ko se je izkazalo, da on nima novega partnerja, sva mu z Juretom poiskala novega partnerja in kljub možnosti nisva prodala Vele, se je napetost sprostila. Ko je še Jure prigovarjal, da on ne gre na regato in naj greva z Waitapu, je bila odločitev na mizi. 

Odrineva kar v soboto, ker imava tremo z novo barko. Navaditi se bo treba in jo čimbolj spoznati. Poleg tega ima barka genaker z nogavico, s katero nimava nobenih izkušenj in bo treba večkrat gor in dol, da ugotoviva kako funkcionira. 

Prvi dan do Prviča na bojo, drugi dan do Drvenika in tretji dan do Stomorske. Vmes sva na Raduli nabrala kar veliko porcijo kaper. Genaker sva dvigala in spuščala zadnji dan pred Boboviščima. Občutek sva dobila, a nisva bila ravno suverena in ne veva kako bo v močnejšem vetru. 

Letos so morske dogodivščine občutno dražje kot lani. V Boboviščima sva lani plačala 150 kun, letos pa 50€. Tudi v Konobi Vala so naju dobro odrli: prinesla sva svojo skušo, dodal je brancina in blitvo, a sva vseeno plačala 80€. A tako je, morje bo samo še za premožne. 

V Splitu nama Šime organizira potapljača, da očisti barko, Lani smo plačali 400 kun, letos 100 €, taka je letos hrvaška realnost.

Napoved za regato je bil W veter z bonacami v jutranjem času. In napoved je bila točna. Na štartu rekordno število jadrnic, v glavnem črna jadra, s plejado lahkih jader za bonace. Tokrat nisva zadnja obrnila boje pri galebih, a kljub genakerju nisva bila tako hitra kot sva računala, da bova. Proti vratom je bila situacija podobna kot že večkrat: v višini rta Gomilica veter pade. Malo telovadbe z genakerjem in se nekako izvlečeva. V vrata prideva v drugi polovici flote, za nama je okoli 10 bark. 

Do Pelegrina drži zahodnik na Pelegrinu pa dvigneva genaker do Ždrelca. Kar z genakerjem kreneva v Ždrelac, saj je bil kot vetra dovolj velik za ev. manever. Vse se dobro izide. Od tu naprej drživa bolj proti Korčuli, da ne bi pred Sušcem pada v njegovo senco. Lepo letimo in sva na Sušcu že ob 20. uri. Doslej sva Sušac samo leta 2013 videla pri dnevni svetlobi prvega dne regate. Običajno sva ga videla samo nasledni dan zjutraj, letos pa se veseliva kot otroka. Mogoče je to najin zadnji Sušac, saj sva že kar v letih; skupaj jih imava 142. 

Je pa res, da je nogavica genakerja nerodna reč: ko se ti malo zaplete, genakerja ne boš več zadprl z nogavico. To se nama je seveda zgodilo.

Vračanje v noč proti Hvaru po konstantnem W vetru jakosti 2 boforov. Dejan se je zaplezal v logiki in se enkrat odločil, da bo v orco vozil na 60 stopinj prividnega vetra in sva namesto v idealno smer na Vodnjake plula z laško orco v Ždrelac. Celotna flota je šla okoli Vodnjakov, ker je tako velel veter in prognoza, midva pa po svoje. V Ždrelac vplujeva okoli 6 ure zjutraj in na Pelegrinu ugotoviva, da naju je od tistih 10 bark v ozadju prehitelo kar 5 bark. No, situacija se vedno zjutraj zaplete v vratih, saj je bila tam že kupica bark, ki so iskale pozicijo za prehod. Poleg tega so vse barke, ki so bile prej za nama, sedaj prišle v vrata in smo bili spet vsi na kupu. Midva sva se držala Šolte in naju je pri svetilniku samo enkrat vrnilo za kakšnih 200 metrov. Ko sva se rešila vrat je bila ista dilema kot vsako leto: pod Šolto ali pod Brač. Tokrat sva se odločila za Brač in izbrala slabo varianto. Računala sva na burin, ki pa ga ni bilo. Vsi, ki so šli pod Šolto, so naju prehiteli. Tak razplet ni optimalen, ker je lepše, če na koncu koga prehitiš kot da tebe prehitevajo, a tako je.